Soška fronta
IZVLEČEK IZ KNJIGE »ŠKABRIJEL- SOŠKA FRONTA 1917« AVTORJA DR. VASJE KLAVORA, na območju Ajševice in goriško- kraške fronte.
Koroška Bela je bila ponoči na Veliki Šmaren podobna gorečemu morju. Daleč naokoli se je videla ta strašna goreča bakla. Zmeda je bila nepopisna. Očetje, ki so prihiteli domov, so iskali žene in otroke; plakanje. to se ne da popisati. Reveži so izgubili vse čisto vse. Brez obleke so, brez živeža, brez strehe, Ubita sta bila 12-1etni učenec Alojzij Mencinger in 36-1etni delavec Janez Pesjak. Sicer so bile ranjene še štiri osebe, dve bolj težko. Manjših poškodb je bilo precej.
Koroško Belo je obiskal včeraj popoldne mladi sin junaka soške fronte gospoda generalnega polkovnika pl.Svetozara Borojevića. Ostal je več ur na Beli. Mladi junak. kadetni aspirant. je zelo pomirjevalno vplival in obetal, da bo gospodu očetu natančno poročal o nesreči na Beli." piše Slovenčev poročevalec.
Letala obeh nasprotnikov so letela tudi da1je v notranjost in ogrožala vojaško pomembne cilje. Po večkratnih napadih italijanskih letal na Pulj so se Avstrijci odločili za povračilni napad. Avstrijski vojaški tiskovni stan je 15. avgusta sporočil z Dunaja naslednjo vest: »Ker so Italijani trikrat po vrsti napadli z letali in z bombami Pulj, smo izvedli ponoči od 13. na 14. velik, kombiniran zračni napad na pomorski arzenal v Benetkah. Italijani so slavno starodavno umetniško mesto spremenili v trdnjavo prve vrste in za glavno središče orožja italijanske armade. Benetke tvorijo danes največji glavni etapski kraj za italijansko bojno črto z dvema arzenaloma, mnogo vojnih tvornic je v mestu. ki izdelujejo strelivo in torpede; tudi ladje grade v Benetkah. Pulj tvori le vojaško opirališče; Benetke so pa tudi kot pomorska trdnjava in vojno pristanišče največjega pomena, ker preskrbujejo od tam armado z zalogami. Vrelec italijanski armadi se je moral oslabiti; zato so naši letalci nastopili.'.
O letalskih bojih in o letalskih enotah obeh strani bi lahko še veliko povedal, rad pa bi omenil le nekaj pomembnih podatkov predvsem za avstro-ogrsko vojno letalstvo. Avstrijci so imeli v za1edju soškega in kraškega bojišča številna letališča tako v Ajševici pri Gorici, Ajdovščini, Št. Vidu pri Vipavi (Podnanosu), Proseku, Divači, Sežani, Gorenjem Logatcu in na Vrhniki.
V obdobju bojev ob Soči in na Krasu so bili v avstro-ogrskih letalskih enotah številni znani vojaški piloti, ki so se posebno odlikovali v času 11. soške bitke, med njimi Godwin Brumovsky, Julius Arigi, Beno Fiala. Frank Linke-Crawford. Stefan Fejes. Ado1f Heyrowsky in drugi. Najbolj znan in uspešen med njimi je bil Godwin Brumovsky, ki je prejel najvišja avstrijska odlikovanja. saj je v času prve svetovne vojne izbojeval 43 letalskih zmag, vse, razen treh, v dvobojih z italijanskimi letalci. Pomembne so njegove zmage na Banjški planoti, nad Čepovanom, Gorico in tudi nad Škabrijelom. Vzornik mu je bil nemški letalski as. baron Manfred von Richthofen. saj je kratek čas preživel tudi na zahodni fronti, kjer se je seznanil z nemškimi letalci in tudi z znamenitim ..rdečim baronom. Posebno všeč mu je bilo njegovo rdeče obarvano letalo in po nekaterih podatkih ga je v tem celo posnemal, ko je pozneje letel nad soškim bojiščem. Vojno je preživel, toda 1936. leta je umrl v letalski nesreči.
Od 14. avgusta dalje je postajalo italijansko topniško obstreljevanje vedno bolj pogosto. Italijani so s topovi težkih kalibrov obstreljevali avstrijsko zaledje, zbirališča rezervnih enot, dohodne poti in bivališča višjih poveljstev. Poveljstvo avstro-ogrskega XV. korpusa so zaradi tega premestili s Kneže v Hudajužno in poveljstvo XXIV. korpusa iz Čepovana na Lokve.
Nadvojvoda Evgen je že 7 .avgusta ukaza1, naj se še štirje bataljoni priključijo soškemu bojišču. Menil je, da se bliža začetek bitke in obstaja možnost, da Italijani napadejo tudi na koroškem bojišču.
Avstrijski viri navajajo, da je sredi avgusta naraslo število italijanskih prebežnikov, saj so na več krajih prešle bojno črto kar cele enote. Avstrijce je vse to prepričeva10, da se velik napad bliža in se bo verjetno začel18. avgusta.
V začetku druge polovice avgusta 1917 je sonce močno pripekalo in le večeri so prinesli malo ohladitve. Grmenje topov ni prenehalo.
Dne 18. avgusta je začelo italijansko topništvo z rušilnim ognjem obstreljevati avstrijske položaje na celotnem soškem bojišču, od Mrzlega vrha nad Tolminom do morja. Ponovno so se vneli pehotni boji. Italijanska pehota je napadla na tolminskem delu soškega bojišča. Kljub temu da so bili vsakdanji spopadi pogosti, to ni posebej obremenjevalo branilcev. Bolj skrb vzbujajoč za branilce je bil italijanski napad na območju od Podsel do Deskel, ki ga je branil avstrijski XXIV. korpus. Italijani so vedeli, da imajo tam Avstrijci na zelo razredčenih obrambnih položajih le 22. črnovojniško gorsko brigado in zahodno od Loga 21. strelsko divizijo. Na to so tudi računali ocenjujoč, da bo tam odpor avstro-ogrskih enot verjetno najslabši.
Na odseku sedla Dol (Prevalo) je bilo delovanje italijanske pehote zaradi težavnejšega terena precej naporno. Zato je bilo tam kar mirno. Branilci so imeli mnogo dela z izgradnjo kavern, jarkov in povezovalnih poti. Pred položaji so morali odstraniti nepokopana in že trohneča trupla, ki so tam ležala v neznosni vročini in dežju že od začetka avgusta. Sto tisoče muh ni dovoljevalo utrujenemu moštvu, ki je delalo največ ponoči, da bi se podnevi naspalo. Naokoli se je širil zoprn smrad. Miši in cela krdela napadalnih podgan so mrgolela okoli nabreklih trupel. Edini pogled, ki je le nekoliko odvračal moštvo od tega, je bil pogled proti Gorici in morju, ki ga je bilo videti v daljavi. Gorica je bila dolgoletno garnizijsko mesto 47. pehotnega polka, del polkovne zgodovine, tradicije in spominov. Od 1895. leta je bil tu stacioniran polkovni štab. Sprva so prihajali v polk naborniki tudi iz celjskega okraja, pozneje iz Maribora in Radgone ter Štajerske na oni strani današnje slovensko-avstrijske meje, predvsem iz Lipnice. Polk je veljal za eno najbolj zanesljivih enot tedanje avstro-ogrske armade in v njem je služilo veliko število vojakov slovenskega rodu, čeprav je polk imel po uradnem štetju leta 1918 le 22% Slovencev.
Zgodovinopisec tega polka, baron Ludwig von Vogelsang, je v spominih na Škabrijel in Gorico zapisal naslednje:
Vojna je v tem mestu prizadela težke rane. V meter debelih zidovih velike jame in kotanje, vsepovsod požari. Železniški most pri Solkanu eden z največjim kamnitim obokom na svetu, čudovita arhitektonska umetnina, je bil porušen. Podgorske vzpetine, nekoč poraščene z akacijami in za katere so se bili hudi boji, so sedaj podobne slečenemu krznu živo rdečemu zajčjemu hrbtu. Povsod. kamor si pogledal sama žalost. Mesto, polno življenjske miline in radosti, se je spremenilo v trpljenja. Pogled, ki se obrača proti Soči. vzdolž Vipavske doline proti furlanski ravnini ter dalje na Doberdobsko visoko planoto, prepojeno s krvjo se končno izgubi v neskončnosti modro srebrne ploskve Jadrana. Osrečujoč pogled v daljavo, čez mesto, pokrajino do morja, je bil edina svetla točka življenja v strelskih jarkih na Škabrijelu.
Razločno smo videli tudi potek sovražnikovih strelskih jarkov, tekali so od vzhodnega roba Solkana, vzdolž priljubljenega vežbališča goriške garnizije, do Pristave. Niso obvarovali niti pokopališča, zadnjega prebivališča Goričanov. Vzhodno od samostana Kostanjevica prekoračili gozd Panovca, se nadaljevali dalje ob vznožju Markovega hriba, vzdolž Vrtojbice do vzpetine, kjer je nad Mirnom cerkev z dvema zvonikoma, in dalje na Komensko kraško planoto. Nič niso zavidali Italijanom njihovih jarkov na goriškem pokopališču, grozne soseščine, poteka jarkov, ilovnate božje njive.
Kot so Avstrijci pravilno ocenili, so se dne 6. septembra začeli ponovni napadi številnih italijanskih enot. Boj je divjal do večera in se končno zaključil tako, da so avstrijske enote, kljub občudovanja vredni žilavosti italijanskih napadalnih enot, obdržale položaje.
Dne 7 .septembra so Italijani le enkrat napadli, toda ta napad so avstro- ogrske enote odbile. Italijansko topniško obstreljevanje pa ni ponehalo.
Tržaški časopis Edinost je 6. septembra objavil kratko vest o bojih na Škabrijelu:
Krvavo in srdito, kakor še nikdar, divja bitka za Sv. Gabrijel. Za napad so pripravili Italijani včeraj sveže izpopolnjene čete, ki se jim je po najsrditejših bojih posrečilo prodreti do najvišjega vrha. Naša neustrašena enota jih je s proti udarom zopet vrgla in jih potisnila proti zahodu. Do včeraj zvečer je valovil boj za vrh gore. Val za valom so pošiljali Italijani na višino, a naši proti valovi so jih vedno znova odbili. Končno je ostal vrh v naših rokah in je bil sovražnik potisnjen do severnega pobočja gore. Kljub temu so Italijani nadaljevali napade. Na severnem pobočju smo morali zaustaviti šest sunkov."
Dan za dnem so se vrstili enaki dogodki. Napadi so sledili topovskemu obstreljevanju, tem protinapadi, topniški zaporni ogenj in spet bobneči ogenj napadalcev. Eni in drugi pogosto niso vedeli, kaj se dogaja na bojišču kolikokrat je v dimu. prahu in ognju vrh Škabrijela menjal gospodarja.
Ko preštevamo enote, ki so v tistih dneh napadale Škabrijel, lahko približno ocenimo, da je vrh naskakovalo okrog sto bataljonov, torej nekaj več kot osemdeset tisoč mož. Izgube branilcev so bile strahotne, čeprav avstrijska stran ni poročala o številu padlih vojakov in častnikov. Dejstvo, da je na hribu za vedno ostala glavnina dvajsetih polkov in bataljonov, je resnično.
Zgodovinopisec Weber piše: "Sporočila o izgubah sodelujočih enot v našem boju so strašna. Tako na primer imajo 7 .septembra 1917 trije bataljoni gorskega strelskega polka samo še 450 mož, dva bataljona 24. polka le 4 in 4. bataljon 57. polka samo 30 mož! V dvotedenskem trajanju teh barbarskih bojev zasedajo hrib le še ostanki dvajsetih polkov in bataljonov, ki se v tem času povzpeli na ta hrib."
Napadalci pa niso odnehali. General Capello je moral kasneje sprejeti grenke očitke, da je na Škabrijel pošiljal polk za polkom in da je bilo žrtev več.
V zvezi s strahotnimi izgubami na bojišču Škabrijela so zanimivi Matičičevi stavki: ''Mi smo vseskozi v defenzivi, prav od prve soške bitke naprej branimo svojo zemljo. Nihče nam ne more očitati, da smo krvoloki ali žejni krvi: niti nasprotniku tega ne očitamo, ne italijanski vojaki niso krvoloki. Ne, ponovno pribijemo, italijanski vojaki so miroljubni, humani. ne kažejo navdušenja za vojno, vsaj tu na naši zemlji ne. Cadorna je neusmiljen, njegovi ljudje morajo naprej in naprej napadati umirati. Nam se smilijo, bolj kot njemu. Ne moremo jim reči, da so strahopetni, ne, občudujemo jih, kako drve v smrt že mesece in leta. Prvo leto so umira1i, drugo leto umirali in tretje leto umirajo za ozemlje, ki ni njihovo in nimajo nobene volje, da zanj krvave. Niti pribežnikom ne rečemo, daso bojazljivci ali slabi vojaki. Ravno na Monte Cengio so dokaza1i, da so zelo pogumni, kadar branijo svojo zemljo. Če pa nočejo umirati za osvajanje tujega ozemlja, zato niso slabi vojaki, ampak prej uporniki. Človeku je pač prirojeno, da se mu osvajanje tuje lastnine upira."
V izvirnem poročilu za časopis Slovenec je dopisnik med drugim zapisal: Že nad teden dni divjajo v goriškem odseku najljutejši boji. Plamen in dim ovijata hrib Sv. Gabrijela (646 m) in valovita na njem kot neurje v visokih gorah. Iz Sočine struge, ki nudi od Dolge njive do Gorice mnogo skalnih skrivališč iz peščenca, iz briških grap Oslavja, Pevme in Šentmavra, raz krtin Sabotina in Sv. gore, iz požganega goriškega polja, tja do kromberških gričev -od vsepovsod bruhajo topovi že od zgodnjega jutra uničevalni ogenj nanj. Od tisoč ran bobni zemlja pod menoj, gromenje topov se pošastno vali po Vipavski dolini, se odbija od strmih sten Trnovskega gozda in se vrača k ognjenemu kolobarju, ki se ovija kot krona v dim in plin zavitega kadečega se Sv. Gabrijela. In ko se bo zvečerilo, ko bo plameneča plast dima ugasnila v mraku kot ugaša sonce v morju, tedaj se bodo izluščile iz mraka laške kolone, plezale po strminah Sv. Katarine, se usipale iz razvalin Solkana, izmed romarske poti na Sv. goro, iz nevidnih jarkov in rovov. iz tajnih votlin in kavern, iz potuhnjenih dolinic in grap in naskakovale naše postojanke, ki jih je razdjal njih ogenj.
V Primorskih novicah je bil objavljen podlistek Miha Šimca in Vinka Avsenaka, v katerem opisujeta krvave dogodke v bojih na Soški fronti.
Svetozar Borojević, feldmaršal avstro-ogrske vojske in poveljnik, ki je z železno voljo branil to krvavo bojišče. Borojević, plemenitaš z imenom Bojna, je bil nenavadna osebnost. Majhen po postavi, toda ogromen po vojaškem znanju in predvsem po obrambni taktiki, ki jo je tako uspešno izvajal v Posočju in visokogorju zahodnih Julijskih Alp. Svetozar Borojević je bil rojen leta 1856 v kraju Umetići v nekdanji Vojni krajini na Hrvaškem. Oče Adam je bil podčastnik krajinske vojske pa tudi mati Stana Koverbašić je izhajala iz podčastniške družine.