Židovsko pokopališče

Ena izmed zgodovinskih znamenitosti kraja je dobro  ohranjeno staro židovsko pokopališče v Rožni Dolini. Iz zgodovinskih virov povzemamo, da so bili Judje v Gorici prvič omenjeni leta 1316. Leta 1648 so ustanovili geto in kot kaže že zelo zgodaj oblikovali svoje pokopališče.

Prvi podatki o židovskem pokopališču segajo v drugo polovico osemnajstega stoletja, ki je bilo v lasti Goriške judovske skupnosti, danes povezane v Tržaško judovsko skupnost. Zaradi starosti nekaterih grobov (800 let) in nekaterih nagrobnikov, spada med znamenitejše tovrstne objekte slovenske kulturne dediščine. To pomeni, da je obstajala že pred pridobitvijo državljanskih pravic in da je pokojne pokopavala na lastnem pokopališču že v srednjem veku tja do moderne dobe. Gre za domovanje umrlih, na katerem je bilo po podatkih že leta 1876 pokopanih najmanj 692 pokojnih. Število označenih nagrobnih kamnov pa se je do sredine druge svetovne vojne dvignilo na 878 pokojnikov. Pokop na posebnem pokopališču je bil pogojen z odnosom evropskega prebivalstva do Judov skozi stoletja, na drugi strani pa tudi z judovskim izročilom (Talmudom), ki zahteva pokop izven naselja v naravnem okolju.

Pokopališče je bilo postavljeno v takratnem obdobju na severovzhodnem dohodu mesta in se je širilo organizirano tako, da se njegova podoba ni spreminjala. Prve spremembe so nastopile v 19. stoletju s socialnim razlikovanjem Judov in z njihovo močno prisotnostjo v družbenih dogodkih. To se je odražalo v različnih oblikah nagrobnih spomenikov. Judje so pokopavali na tem pokopališču  skoraj do konca druge svetovne vojne.

Leta 1881 je bilo s pomočjo Giacomo Bolaffia preneseno 27 nagrobnih spomenikov iz starega pokopališča.
Zgodovino pokopov lahko sledimo z branjem nagrobnih napisov (epigrafov), ki so bili razdeljeni na štiri obdobja:

• 1.obdobje: od 13. do 15. stoletja, 2 napisa: v letu 1406 in 1450
• 2.obdobje: od 16. do 17. stoletja, 2 napisa: v letu 1617 in 1652
• 3.obdobje: od 1732 do 1829, 16 napisov, ki so bili v letu 1881 preneseni iz starega na novo pokopališče.
• 4.obdobje: od 1829 do danes, približno 900 nagrobnih napisov.

Gre predvsem za pripadnike Goriške židovske skupnosti, ki pa je žal ni več. Začetki njenega konca segajo v leto 1943, ko se je berlinska kristalna noč ponovila v Gorici. Nemci so polovili vse Jude ( samo na Goriškem približno 50 ) in jih po nekaj dneh bivanja v Rižarni odpeljali v Oswiecim. Le redkim se je uspelo zateči v Furlanijo.

V Rožni Dolini so pokopani mnogi ugledni predstavniki goriške kulture, umetnosti in politike. Med njimi so tudi filozof in poet, slikar in pisatelj Carlo Michelstaedter (1887-1909), skoraj legendarni rabin Isacco Samuele Regio in ugledna časnikarka Carolina Luzzato. Večina Judov, ki so pokopani v Rožni Dolini je poznala slovenski jezik in ga tudi govorila.
Po vojni se je število goriških Judov še bolj drastično znižalo, danes pa v Gorici o judovski skupnosti ni več sledu.

Zato pa o njihovem obstoju priča pokopališče v Rožni Dolini, ki je eno redkih v Sloveniji in razglašeno za zgodovinski spomenik.

Ruševino nekdanje židovske kapelice iz leta 1929, je Goriška judovska skupnost leta 1977 podarila Krajevni skupnosti Rožna Dolina v zameno za vzdrževanje pokopališča.
Na tem mestu je bil zgrajen sedanji Dom KS.